Pripadniki narodnih manjšin se pojavljajo kot dvojne politične osebnosti: najprej sodelujejo v politiki kot državljani določene države »nasploh«, drugič pa na ravni manjšinske skupnosti v zadevah, ki se posebej nanašajo na status in položaj manjšine. Neupoštevanje dvojne (politične) narave pripadnikov manjšin pomeni njihovo diskriminacijo, saj se morajo stalno odločati med etno-manjšinsko in svetovnonazorsko oziroma ideološko opcijo. Zapisano izhodišče avtor predstavlja z analizo organiziranih oblik političnega delovanja koroških Slovencev, povezovanja s civilnodružbenimi gibanji, odnosom avstrijskih političnih strank do manjšine in obratno, ter samostojnim nastopanjem manjšinskih list na različnih volitvah. Osrednja ugotovitev, ki jo dokazuje je, da je treba prepustiti manjšini, da sama določa oblike in načine političnega organiziranja ob doslednem upoštevanju pluralnosti znotraj narodne manjšine. Vsako vsiljevanje oblik in načinov organiziranja od »zunaj« se je pokazalo kot kontraproduktivno. Slovenska narodna manjšina na Koroškem na nobeni ravni ni dosegla zadovoljive oblike politične participacije, vsi predlogi za njeno izboljšanje so ostali na pol poti. Prav tako pa je bilo večji del obdobja politično delovanje v okviru političnih strank omejeno zgolj na članstvo in nabiranje glasov. Bolj kot omogočanje politične participacije slovenski manjšini na Koroškem avstrijske oblasti to onemogočajo in manjšino silijo v nekakšen umeten dialog, ki ponavadi vodi k temu, da od manjšine pričakujejo le soglasje za ukrepe, ki so v njeno škodo.